Naturalistična raziskava daje nov pogled na potencial polifarmacije

Specifične kombinacije so lahko še posebej učinkovite v primerjavi z monoterapijo.

Polifarmacija ni boljša od monoterapije, ko meta-analiza vključuje samo naključna preskušanja, v katerih tako bolniki kot preiskovalci ne vedo, kateri skupini zdravljenja pripadajo bolniki.² Ko je analiza omejena na neslepa preskušanja, pa je polifarmacija boljša od zdravljenja z enim zdravilom. Pričakovanje tako očitno vpliva na izid, je povedal Christoph Correll (Charité Hospital, Berlin, Nemčija in Zucker School of Medicine, New York, ZDA) na simpoziju EPA 2020, ki je obravnaval to vprašanje.

Glede na to je profesor Correll opozoril na eno študijo naključne prekinitve zdravljenja, ki kaže, da so nekateri bolniki imeli koristi od kombinirane uporabe antipsihotikov: mnogi od teh, ki so se naključno odločili za prenehanje jemanja enega od zdravil, so se čez nekaj časa odločili, da se bodo vrnili k jemanju dveh zdravil.³

Kohortne študije se izogibajo pristranskosti izbire in so dolgoročne

Profesor Correll je tudi priznal, da klinična preskušanja polifarmacije predstavljajo zelo izbrane bolnike. Med izključenimi je veliko najtežje bolnih. To vprašanje je prevzel Jari Tiihonen (Karolinska Institute, Stockholm, Švedska in Univerza Vzhodne Finske), ki je bil soavtor več nedavnih študij z uporabo nordijskih registrskih podatkov o rehospitalizaciji.^4,5

V opazovalni študiji več kot šestdeset tisoč bolnikov na Finskem je bila polifarmacija z antipsihotiki povezana s 7–13 % manjšim tveganjem psihiatrične rehospitalizacije v primerjavi s katero koli monoterapijo.⁴ Tudi v predhodni dolgotrajni opazovalni študiji skoraj trideset tisoč bolnikov na Švedskem se je politerapija odrezala bolje kot večina monoterapij.

Kot je poudaril profesor Correll, sta obe študiji pokazali posebno korist od kombinacij, ki vključujejo antipsihotik z dolgotrajnim delovanjem v obliki injekcij.

Niansirani pogled na zapleteno vprašanje

Na simpoziju so razpravljali o vprašanju, ali bi se morali pomakniti proti niansiranemu pogledu na prednosti ali na polifarmacijo, ki upošteva naravo simptomov, posebne podskupine bolnikov in posebne kombinacije zdravil.

Profesor Tiihonen je opozoril na eno visokokakovostno naključno preskušanje, ki je pokazalo korist dodajanja zdravila obstoječi antipsihotični terapiji, čeprav le na sekundarni analizi negativnih simptomov.⁶

Profesor Correll je trdil, da lahko za določene kombinacije obstaja farmakološka utemeljitev. Čeprav dajanje dveh antipsihotikov tvega interakcijo zdravil in povečane neželene učinke, lahko kombiniranje delnega agonista dopamina D2 s popolnim antagonistom D2 dejansko izboljša stranske učinke, kot sta nespečnost in zvišanje prolaktina.

Vendar pa je manj utemeljeno za kombiniranje dveh sredstev z zelo podobnimi receptorskimi profili.

Polifarmacijo je treba uporabljati le takrat, ko so izčrpane ustrezne možnosti monoterapije, je zaključil.

Tudi Jari Tiihonen je prišel do premišljene razsodbe. Po analogiji z antihipertenzivno terapijo lahko kombiniranje zdravil z različnimi mehanizmi delovanja koristi pri shizofreniji. Podatki ne kažejo, da so vse vrste kombiniranega zdravljenja koristne, vendar bi morale smernice spremeniti njihova priporočila proti kakršni koli antipsihotični polifarmaciji.

Spodbudo je našel tudi v drugi nedavni raziskavi, ki kaže, da se v finski kohorti polifarmacija dobro prenaša. Tveganja hospitalizacije zaradi somatskih razlogov in smrtnosti zaradi vseh vzrokov med ljudmi, ki prejemajo kombinacije zdravil, kažejo dobre rezultate v primerjavi s tistimi, ki so na antipsihotični monoterapiji.⁷