Pacienti s shizofrenijo med epidemijo covida-19

Pacienti s shizofrenijo imajo različne strahove, a se zmorejo tudi prilagajati

Pacienti s shizofrenijo imajo različne strahove, vendar pa ob epidemiji tem svojim strahovom niso pridružili strahov in prepričanj o zarotah v zvezi z virusom, ki vladajo med ljudmi. Dobro se znajo distancirati od vsega tega dogajanja, zmorejo se prilagoditi. Ne čutijo panike, pretirane zaskrbljenosti. Največja sprememba je bila organizacijska, kako bodo hodili na ambulantne kontrole, kako bo s sprejemom v bolnišnico, če bo psihično stanje poslabšano. Pacienti so bili zmedeni, klicali so, kako potekajo ambulantni pregledi, če sploh potekajo. Spremembe znotraj sistema obravnave pa so se morale zgoditi, ker je treba paciente in zdravstveno osebje zaščititi pred virusom. Prva ideja je bila, da se optimizirajo ambulantni pregledi, da se del ambulantnih pregledov izvede preko telefona. Pri pacientih s shizofrenijo je to možno le določen čas, ob tem da morajo biti psihično stabilni. Seveda ni iste zaupnosti, ni terapevtskega delovanja in pravega transferja. Bilo je razmišljanje, da bi pri pacientih na DDA (aLAI) uvedli peroralno terapijo. To smo zelo hitro opustili. Zelo zanimivo pa je, da so se tudi v drugih državah ukvarjali z isto dilemo. V članku, objavljenem v Elsevierju, psihiatri s psihiatrične klinike v Pittsburghu opisujejo iste dileme.¹ Razmišljali so podobno kot mi, da bi paciente na DDA prevedli na peroralno terapijo, vendar tega niso storili, ker so se zavedali pomembnosti osebnih srečanj s pacienti in dejstva, da DDA pomenijo najboljšo zaščito pred relapsom.

Kljub določnim težavam v času epidemije ni bilo opuščanja DDA (aLAIs)

DDA so tako dragoceni v zdravljenju shizofrenije, da smo takoj poiskali načine, da ohranimo ta pridobljeni nivo zdravljenja.

Pacienti so razumeli celoten novo postavljeni protokol ob epidemiji in zaščitne ukrepe. Na začetku so prihajali še vedno razpršeno, kot so bili navajeni v preteklosti. Ko so ugotovili, da časovni termini držijo, so bili zelo zadovoljni. V času epidemije ni bilo opuščanja DDA, prihajali so redno, čeprav so nekateri povedali, da imajo težave, ker ni bilo javnega prevoza. To je bila najbolj pogosta pritožba in tudi v članku ameriških psihiatrov iz Pittsburgha opisujejo isto težavo. Pacienti so povedali, da si prevoza s taksijem ne morejo privoščiti, domačih ni ali pa jih je težko stalno obremenjevati. Kljub temu je veliko pacientov prišlo v spremstvu oziroma s prevozom svojcev. Svojci so ostali zunaj ambulant, včasih pa so poklicali in povedali, da bodo sodelovali pri prevozih, ker se zdravljenje z DDA ne sme prekiniti, epidemiji navkljub. Povedali so, da jim prihajanje na DDA zagotavlja, da bo psihično stanje bližnjih dobro in stabilno. Bolj kot pacienti so občutili kaotičnost dogajanja ob epidemiji in še bolj so si želeli, da se shizofrenija ne poslabša in da bolnišnično zdravljenje ne bi bilo potrebno. Zadovoljni so bili, ker v ambulantah ni bilo čakanja. Pacienti so povedali, da se jim način življenja ni bistveno spremenil, razen pri tistih, ki so zaposleni. Tudi za paciente, ki obiskujejo nevladne organizacije, je bila sprememba. Ostali so brez druženja, aktivnosti. Povedali so, da so doma. To je zanje pomenilo veliko izgubo, saj potrebujejo veliko spodbude, da se socialno vključujejo.

Zmanjšan stik med bolniki in zdravniki lahko vodi v izgubljanje odnosa in slabše vzdrževalno zdravljenje

Del pacientov s shizofrenijo jemlje le peroralno terapijo. Pacienti kljub zagotavljanju, da bodo jemali terapijo, ostajajo do nje ambivalentni.

Epidemiološka situacija je razrahljala zunanjo strukturo, bližnji so se osredotočali na druge probleme, kar je pogosto privedlo do nerednega jemanja zdravil in do poslabšanj bolezni.

Stiki med bolniki s peroralno terapijo in nami – zdravniki – so se zmanjšali, bilo je, kot da smo vsak v svojem mehurčku. S tem se je izgubljal pomemben odnos, ki pogosto vzdržuje zdravljenje in jemanje terapije. Pacienti z DDA pa so pogosteje prihajali v ambulanto k psihiatru kot pacienti na peroralni terapiji, redno so imeli obravnavo pri medicinski sestri, ki jim je aplicirala zdravilo. Ohranjali smo stik z njimi, vsaj na kratko smo preverili, kaj delajo, kako se počutijo. Tudi paciente je zanimalo, kako je z nami, kako je v bolnici, ali imamo manj pacientov, kdaj jemljemo brise. Počutili smo se povezani, vsi z istim sovražnikom, vsi na isti ladji. Bili smo pozorni, da smo vsi imeli čim manj težav. Še bolj smo se trudili za empatičen odnos, ki zagotavlja sodelovanje, pacienti pa so pogosto čutili koalicijo z nami. Zavedali so se, da s svojim sodelovanjem največ pripomorejo k lastni psihični stabilnosti, dobremu odnosu z nami in svojci ter da je to v času epidemije pomembno.

DDA lahko izboljšajo stanje bolezni in zmanjšajo polifarmakoterapijo

Pacienti zbolevajo za shizofrenijo kot v času brez epidemije. Ob zaključku hospitalizacij nam je bilo še bolj pomembno, da poskusimo z DDA, saj so to večinoma mladi pacienti, ki kognitivno dobro funkcionirajo, in to je treba zaščititi ter ohraniti. Opažali smo, da so DDA, ki smo jih aplicirali potem v ambulanti, čez čas, celo izboljšali stanje bolezni in zmanjšali potrebo po polifarmakoterapiji. Vračanje teh mladih pacientov v šolo ali službo je bilo lažje in tudi kritičnost do preteklega bolezenskega stanja je bila večja. Pri prvih zagonih bolezni pacienti običajno niso v hudih odporih do bolezni, saj še vedno čutijo mejo med zdravjem in boleznijo ter jih bolezenski simptomi motijo do te mere, da laže sprejmejo zdravljenje.

K dobremu sodelovanju pa močno pripomore preprostost zdravljenja, in to je velika prednost terapije z DDA.

Več kot 60 % bolnikov s shizofrenijo ima eno od tveganih kliničnih stanj, ki lahko pomeni težji potek bolezni zaradi covida-19

V članku psihiatrov s psihiatrične klinike v Sao Paulu² je zanimivo razmišljanje ob vprašanju mame enega od pacientov s shizofrenijo. Ta je namreč vprašala, koliko so pacienti s shizofrenijo, glede na pogostnost kajenja in slabšo pljučno funkcijo, bolj v nevarnosti ob okužbi s covidom-19 kot drugi v populaciji. Več kot 60 % bolnikov s shizofrenijo ima eno od tveganih kliničnih stanj, ki lahko pomenijo težji potek bolezni. V članku so priporočali različne ukrepe, da se tveganje za okužbo zmanjša (pozornost splošnih zdravnikov na dihalne simptome pri bolnikih s shizofrenijo, uporaba interneta za kontakte, aktiviranje bližnjih za spremljanje psihičnega stanja, ureditev sistema pomoči brez prenatrpanosti, čakanja in izpostavljanja nevarnosti okužbe).

Ena od strategij, ki lahko pomagajo bolnikom s shizofrenijo, je tudi skrb strokovnjakov in družine za redno zdravljenje z antipsihotiki.

S tem dosežemo psihično stabilno stanje, v katerem je pacient zmožen upoštevati navodila in ukrepe ob omejevanju okužbe s covidom-19 in se tudi sam manj izpostavlja. Ne nazadnje pa je poslabšanj osnovne bolezni manj, s tem ni potrebe po hospitalizaciji in dodatnega tveganja okužbe. Vemo pa, da sta sodelovanje in redno jemanje antipsihotične terapije najboljša v obliki DDA. To postane del rutine, ki jo razvijejo pacienti in jih ščiti ter deluje varovalno. Redno prihajajo na DDA, ohranjajo cikel recimo na štiri tedne, isti dan v tednu.

Tudi v tej situaciji pandemije lahko vidimo, kakšen pomen ima terapija z DDA. Psihično stanje pacientov, ki prejemajo DDA, je bolj stabilno, primerjalno s pacienti, ki prejemajo peroralno terapijo. To je posledica rutine, boljšega nadzora nad jemanjem terapije, pogostejšega stika s pacientom, ohranjanja rutine srečevanj in navezanosti. Hkrati pa prav ta srečanja, ki smo jih v tem času ohranili, tudi pacientom omogočajo, da so ohranili stik z nami in s psihiatrijo v celoti. Svojci se na ta način lažje vključijo v zdravljenje bolezni svojega bližnjega. Vse to pa prispeva k večji stabilnosti psihičnega in fizičnega zdravja.