Izberi kanal
Preverite druge Progress in Mind vsebinske kanale
Progress in Mind
Pred pojavom prve psihotične epizode pri 75 % pacientov poteka 3–4-letna prodromalna faza bolezni. Vendar se v obdobju dveh let razvije psihoza le pri 25 % posameznikov z visokim kliničnim tveganjem (CHR). Izraz »sindrom oslabljene (atenuirane) psihoze (APS)« je bil uveden, da bi nadomestil izraze, povezane s »tveganji«; ker so podatki o diagnostični zanesljivosti APS v klinični praksi omejeni in nezadostni, je bil razvit kalkulator za izračun tveganja in določitev verjetnosti konverzije CHR v psihozo za posameznega pacienta. Nadaljnje delo na področju patofizioloških procesov progresije iz prodromalnega stanja v psihozo razkriva s tem povezane markerje, kot so sinaptično redčenje in atrofija hipokampusa. Te vsebine so bile predstavljene na simpoziju APA 2018, sledile so jim živahne razprave udeležencev simpozija.
Razvit je bil kalkulator za izračun tveganja in določitev verjetnosti konverzije iz stanja klinično visokega tveganja v psihozo za posameznega pacienta
Pred psihozo pri 75 % pacientov s prvo epizodo psihoze 3 do 4 leta poteka prodromalna faza z manj specifičnimi simptomi in primanjkljaji, je povedal Michael First, profesor klinične psihiatrije na Columbia University, NY, ki je kot svetovalec in urednik sodeloval pri nastajanju zadnje verzije Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM-5). Izrazi, ki so jih uporabili za opis različnih prodromalnih stanj, so:
Pred psihozo pri 75 % pacientov 3 do 4 leta poteka prodromalna faza, vendar se samo pri 25 % posameznikov s klinično visokim tveganjem (CHR) v dveh letih razvije psihoza
Pri 15 % posameznikov s CHR se psihoza razvije v enem letu, pri 25 % pa v dveh letih, pravi Tyrone Cannon, profesor psihologije in psihiatrije z University of Southern California, Kalifornija, ZDA.
Cilji zdravljenja pri teh posameznikih so zmanjšati simptome CHR, depresije in tesnobnosti ter tveganje nastanka polne psihotične epizode, podpiranje njihovih sposobnosti za nadaljevanje izobraževanja in vključenosti v družbo.
Zdravljenje se v splošnem izvaja s pristopom postopne oskrbe s kognitivno vedenjsko terapijo, družinsko psihoedukacijo in spodbujanjem socialnih veščin. Pogosto so predpisana različna zdravila proti omenjenim simptomom, vendar ne obstajajo nobeni dokazi, da antipsihotiki preprečujejo začetek psihoze, je povedal profesor Cannon.
Izraz atenuirani psihotični sindrom (APS) je bil uveden leta 2011, da bi zmanjšali stigmo in nejasnosti, ki jih povzročajo izrazi, povezani s prodromalnim »tveganjem«, je pojasnil profesor First.
Kriteriji za APS so:
APS izpolnjuje številna merila za uradno priznano diagnozo duševne motnje v razdelku II Diagnostičnih meril in šifer DSM-5, vendar je trenutno razvrščen v razdelek III – Nastajajoča merila in modeli – kot stanje, ki potrebuje nadaljnje raziskave.
Profesor First je dejal, da so omejeni in nezadostni podatki o diagnostični zanesljivosti za APS v klinični praksi pripeljali do tega, da so APS uvrstili v razdelek III. Zaskrbljujoča je bila predvsem velika verjetnost lažnih pozitivnih rezultatov v populaciji in s tem povezana stigma.
Študija NAPLS je bila zasnovana, da bi ugotovili, ali so hormonske, elektrofiziološke in anatomske abnormalnosti, povezane s shizofrenijo, stabilne ali napredujejo iz prodromalne faze v fazo polne psihotične epizode.
Severnoameriška longitudinalna študija prodroma (NAPLS) je bila zasnovana za določitev individualiziranega tveganja za verjetnost konverzije CHR v psihotično epizodo pri posameznem pacientu1 in določitev, ali so hormonske, elektrofiziološke in anatomske abnormalnosti, povezane s shizofrenijo, stabilne ali napredujejo iz prodromalne faze v fazo polne psihotične epizode, je pojasnil profesor Cannon.
Izračun tveganja se je izkazal za uporabnega pri rekrutiranju posameznikov v raziskave in spodbujanju sledenja učinkov programov zdravljenja. Integracija podatkov o biomarkerjih bo morda izboljšala napovedovanje prihodnjega razvoja psihoze, je dejal.
Profesor Cannon je opisal uporabo regresijskega modela pri podatkih iz raziskave NAPLS za izbiro parametrov, ki razlikujejo simptome visokega tveganja pri tistih posameznikih, ki so v dveletnem obdobju spremljanja zboleli ali niso zboleli za psihozo, ter zdravo kontrolno skupino.2 Izbira 15 parametrov je vključevala markerje vnetja, oksidativnega stresa in disfunkcije delovanja osi hipotalamus-hipofiza.
Sinaptično redčenje je lahko povezano s preveliko aktivnostjo proteina C4
V vmesnem času so nevropatološke raziskave pokazale zmanjšano gostoto hrbtenjače v 3. sloju piramidnih celic, je dejal profesor Cannon, in nakazano je bilo, da sinaptično redčenje morda igra vlogo pri razvoju psihoze.3 Poleg tega raziskave kažejo tudi, da posamezniki s konverzijo v psihozo kažejo povečano stopnjo tanjšanja možganske skorje v superiornem in medialnem delu prefrontalne skorje.4
Profesor Cannon je poudaril tudi, da geni za shizofrenijo vplivajo na naraven imunski sistem in sinaptično plastičnost.5 Povečana dejavnost v sistemu komplementa (še posebej proteina C4) vpliva na zmanjšanje števila sinaps, kar je bilo povezano z razvojem shizofrenije.6,7
Atrofija področja CA1 hipokampusa najbolje napoveduje konverzijo v psihozo
Scott Small, profesor nevrologije na Columbia University, NY, ZDA, je opisal progresivni patofiziološki proces pri psihozi, ki se začne s hipermetabolizmom v področju CA1 hipokampusa pri prodromalni shizofreniji, čemur sledi atrofija. Atrofija CA1 najbolje napoveduje konverzijo v psihozo.
Prevladujoča patofiziološka procesa sta hipermetabolizem, ki je merilo povečanega pretoka krvi in kaže na osnovno neučinkovitost delovanja teh predelov, je pojasnil profesor Small, in raven hipokampusnega glutamata (visoke ravni so lahko nevrotoksične). Potrebne pa bodo nadaljnje raziskave, da se določi časovni potek teh patofizioloških procesov, je zaključil.