Reševanje slona v sobi: neupoštevanje navodil pri shizofreniji

Biti človek: pomanjkljivo sodelovanje pri zdravljenju je normalno, posledice pa so hude

Oba govorca sta se strinjala, da sta tako breme shizofrenije kot nesodelovanje pri zdravljenju z zdravili, veliki težavi. Dr. Aquila (Fountain House, New York, ZDA) je spregovoril o individualnih in javno-zdravstvenih stroških shizofrenije. Shizofrenija ima lahko hude posledice za posameznika, kar zadeva njegove odnose, delovno sposobnost, življenjsko okolje, stigmatizacijo in dolgoročno dobro počutje. S shizofrenijo in predvsem ponovitvami so povezani tudi javno-zdravstveni stroški, ki vključujejo neposredne medicinske stroške, povezane s ponovno hospitalizacijo in potrebo po socialnih storitvah. Ti stroški so v nasprotju z relativnim pomanjkanjem podpore v splošni populaciji pri tej motnji, tako kar zadeva prepoznavanje bolezni in njenih posledic kot tudi prerazporeditev sredstev.

Stroški shizofrenije in nesodelovanje pri zdravljenju so visoki

Prof. Kane (Zucker Hillside Hospital, New York, ZDA) je nesodelovanje pri zdravljenju z antipsihotičnimi zdravili opisal kot slona v sobi – večinoma se delamo, kot da ga ni. V preteklosti so zdravniki preprosto domnevali, da bodo bolniki jemali predpisana zdravila. A znano je, da okrog 50 % bolnikov predpisanih zdravil ne bo jemalo. To ni krivda bolnikov, je poudaril, to je človeška lastnost, da si težko zapomni, da je treba zdravila jemati redno. A velik delež hospitalizacij bolnikov s shizofrenijo gre pripisati prav slabemu sodelovanju pri zdravljenju. Še več, po vsaki ponovitvi je okrevanje težje, breme bolezni večje, razvija se rezistenca na zdravljenje, slabša je samozavest bolnikov in večja je možnost psiholoških posledic, kot so skrhani medosebni odnosi in brezdomstvo.

Okrog 50 % bolnikov predpisanih zdravil ne bo jemalo

Velik odstotek hospitalizacij gre pripisati slabemu sodelovanju pri zdravljenju

Nezanesljivi spomini: kar povedo bolniki, ne ustreza njihovemu dejanskemu sodelovanju pri zdravljenju

Prof. Kane je poudaril, da danes nasploh nimamo natančnih informacij o sodelovanju pri zdravljenju s strani bolnikov. Najpogostejši način za oceno tega je, da bolnika vprašamo, ali je jemal zdravila. Iz različnih razlogov, vključno s preprostim dejstvom, da se ne spomnijo, so izjave bolnikov nezanesljiv viri takšnih informacij. Ta nezanesljivost lahko vpliva na odločanje glede zdravljenja. Če bolnikovo stanje ni zadovoljivo, zdravnik pa predvideva, da jemlje predpisana zdravila, potem lahko uporabi strategije kot so povečanje odmerka antipsihotikov, zamenjava zdravila za drugo ali dodajanje drugega zdravila z namenom izboljšanja terapevtskih učinkov, čeprav bi bolnik ves čas v resnici potreboval podporo, da bi upošteval navodila in jemal terapevtski odmerek svojega prvotnega zdravila.

Pomanjkanje zanesljivih informacij o upoštevanju navodil vpliva na odločanje o zdravljenju

Do točnih podatkov s testiranjem krvi

Dr. Aquila je spregovoril o potencialno pomembni inovaciji na področju spremljanja terapevtskih zdravil kot načina za spremljanje sodelovanja pri zdravljenju. Trenutno je to mogoče le za nekatere od antipsihotikov, pripravljajo pa se novi testi tudi za druge antipsihotike. Trenutno se teste opravlja v bolnišničnih laboratorijih, čeprav upa, da bodo v prihodnje na voljo kompleti za testiranje v nekliničnih okoljih. Trenutno obstajajo omejene informacije o »terapevtskem oknu« za ravni antipsihotikov v krvi, vendar bi lahko te dokaze razvili prek testiranja bolnikov. To bi zdravnikom lahko omogočilo, da bi nesodelovanje v zdravljenju razlikovali od drugih fizičnih in psiholoških dejavnikov kot možnih razlogov za poslabšanje stanja bolnika. Omogočilo bi zdravljenje na licu mesta ali psihosocialne strategije, ki bi lahko pomagale preprečevati ponovitve.

Spremljanje terapevtskega nivoja zdravila lahko omogoči natančnejšo oceno sodelovanja

Strategije za spodbujanje sodelovanja pri zdravljenju

Ko je bolnik identificiran kot nesodelujoč pri zdravljenju, obstajajo različne strategije, ki jih je mogoče uporabiti za podporo v prihodnje. Dr. Aquila je opisal, kako se bolniku v primeru, da kakovost njegovega življenja in dobrega počutja ni zadovoljiva, psihoza morda ne zdi težava. Zato se morajo zdravniki z bolniki pogovarjati o njihovih življenjskih ciljih, da lahko opišejo prednosti zdravljenja z zdravili v smislu rezultatov, ki bi jih rad dosegel posamezni bolnik. S takšnimi pogovori se lahko pri bolniku vzbudi več upanja in motivacije za jemanje zdravil kot podpore za doseganje njegovih lastnih življenjskih ciljev. Omeniti je potrebno tudi tveganja, ki jih za doseganje teh ciljev lahko predstavlja slabo sodelovanje pri zdravljenju. Pri spodbujanju upoštevanja navodil pri posameznikih lahko pomagajo pripomočki, kot so posodice za zdravila, ki služijo kot opomniki, digitalna zdravila in aplikacije za pametne telefone. Tako dr. Aquila kot prof. Kane sta se strinjala, da lahko zgodnje jemanje zdravil, ki delujejo na dolgi rok (preden je bolnik doživel več ponovitev), pomaga pri sodelovanju in spodbujanju dolgoročnega funkcioniranja bolnika.

Nesodelovanje pri zdravljenju ni več »tiha« težava in sprotno ukvarjanje s tem omogoča bolnikom boljši kratkoročni in dolgoročni izid shizofrenije.

Ko so koristi jemanja zdravil v smislu rezultatov opisane, so bolniki motivirani za jemanje zdravil kot podpore za doseganje lastnih življenjskih ciljev ter seznanjeni s tveganji, ki jih nesodelovanje lahko predstavlja za doseganje teh ciljev.

Izobraževalno finančno podporo za ta simpozij je zagotovil Saladax Biomedical.