Zdravljenje lahko koristi vsem stopnjam resnosti velike depresivne motnje (MDD)

Resnost velike depresivne motnje ob izhodišču ne vpliva na učinkovitost zdravljenja z antidepresivi v akutni fazi. Ko so bolniki enkrat diagnosticirani z MDD, imajo tisti z blažjo obliko prav toliko koristi od zdravljenja, kot tisti s hujšo obliko bolezni.

To jasno sporočilo izhaja iz meta-analize  podatkov o posameznih bolnikih, ki jo je na EPA 2019 predstavil professor Andrea Cipriani iz Bolnišnice Warneford, Univerze v Oxfordu, Velika Britanija.

Model, ki je najbolj ustrezal podatkom, je pokazal, da je povezava med resnostjo bolezni ob izhodišču in učinkom zdravljenja daleč od statistično značilne razlike, s p-vrednostjo 0.49.¹

Bolniki z blažjo obliko MDD z zdravljenjem pridobijo toliko, kot tisti s težjo obliko bolezni.

Meta-analiza je vključevala podatke približno 2300 bolnikov, v povprečju starih 40 let ter s povprečnim rezultatom po Hamiltonovi lestvici 22-23, ki so bili zdravljeni 6-8 tednov. Delež ženskih bolnic je bil 52 %, kar je manj od pričakovanj pri rutinski praksi.

Zgodnje študije resnosti bolezni so bile pomanjkljive

Profesor Cipriani in ekipa menijo, da njihovo delo predstavlja nadgradnjo prejšnjim raziskavam, ki so bile statistično šibkejše, manjkajoče podatke pa so nadomestile z uporabo podatkov iz zadnjih opazovanj - pristop, ki danes ne velja več za primernega.

Prav tako je ena od štirih študij vsebovala paciente z depresijo, ki je imela manjše število simptomov s krajšim časovnim trajanjem, torej ljudi, ki niso izpolnjevali kriterijev za MDD. Poudaril je, da ta tip depresije ne izpolnjuje diagnostičnih kriterijev za MDD, saj gre za blažjo obliko depresije.

V nedavni meta-analizi so bile opravljene primerne analize občutljivosti. Začetni model je temeljil na štirih randomiziranih nadzorovanih preizkušanjih (RNP-ji). Uporabili so primarne podatke in podatke, ki so bili prilagojeni potencialnim so-vplivnim dejavnikom, zlasti starosti in spolu. Model so nato aplicirali na nadaljnja dva RNP-ja in ugotovitve so se ponovile.

Tako klinične značilnosti kot preference pacienta bi morale biti pomembne pri izbiri terapije.

Zanesljive, vendar omejene ugotovitve

Vključitev zgolj časovnih točk, ob katerih so vse raziskave poročale rezultate, ni vplivala na sklepe meta-analize. Prav tako vpliva ni imelo izločanje raziskav, pri katerih so morali rezultate po lestvici MADRS pretvoriti v rezultate po Hamiltonovi lestvici, tako da so pri vseh preizkusih opravili zgolj eno meritev izida. Sklepe metaanalize lahko zato štejemo za zanesljive.

Vendar je na tem mestu potrebno opozoriti na to, da kljub temu, da je bila raziskava tehnično gledano zanesljiva, je analiza vsebovala podatke iz zgolj šestih RNP-jev; vsi bolniki so bili na monoterapiji; in-kar je pomembno - vsi so bili izvedeni na Japonskem.

Japonska je bila izbrana zaradi svoje homogene populacije in splošne naklonjenosti temu, da celovito objavljajo podatke na ravni posameznih bolnikov.

Uskladitev zdravljenja na ravni posameznikov je bistvo sodobnega pristopa: zdravimo bolnike, ne povprečja.

Potencialno pomanjkanje možnosti posploševanja podatkov iz novih analiz napeljuje k previdnosti pri hitenju k posodobitvi sedanjih smernic, kot so tiste iz NICE in APA glede na ugotovitve teh analiz.

Toda obstaja nekakšna potrditev iz meta - analize kognitivne vedenjske terapije (KVT) za depresijo. Tudi pri tej analizi so uporabili podatke za posamezne bolnike. Znova se je izkazalo, da lahko bolniki z MDD pričakujejo koristi od KVT ne glede na izhodiščno resnost depresije.²

Zakaj je depresija drugačna?

Zanimivo vprašanje je tudi, zakaj se zdi, da resnost depresije ob izhodišču ne vpliva na učinkovitost antidepresivov ali KVT, vpliva pa na učinkovitost antipsihotikov in zdravil, ki jih uporabljamo pri avtizmu in maniji. ³

Bolnikove želje ne smejo biti spregledane.

Eden od dejavnikov je lahko heterogenost bolnikov z diagnozo depresije; drugi faktor pa je lahko ta, da je velikost učinka pri zdravljenju depresije manjša, kot npr. pri shizofreniji.

Professor Cipriani si s strastjo prizadeva za napredek personalizirane terapije v psihiatriji. Po idealnem scenariju bi bila terapija določena na podlagi spola, pridružene tesnobnosti, trajanja simptomov, družinske anamneze in tveganja za srčna obolenja.

Upoštevati bi bilo potrebno tudi bolnikove želje. V še potekajoči raziskavi na Oxfordu so raziskovalci zaprosili bolnike, da s pomočjo drsne lestvice ocenjujejo svojo zaskrbljenost v zvezi neželenimi učinki, kot so nespečnost, slabost, sedacija, tremor in povečanje telesne teže. Vse to vpliva na izbiro najprimernejše antidepresivne terapije.