Izberi kanal
Preverite druge Progress in Mind vsebinske kanale
Progress in Mind
Trajna remisija in dobri rezultati funkcioniranja so odvisni od vzajemnega delovanja dejavnikov, na katere ne moremo vplivati – kot je volumen hipokampusa pred boleznijo – ter dejavnikov, ki jih lahko nadziramo. Med njimi sta posebej pomembna zgodnje specialistično zdravljenje in stalno sodelovanje pri zdravljenju. Na simpoziju so razpravljali tudi o povezavi med odsotnostjo vpogleda in nenormalnim delovanjem ter zgradbo možganov.
Ashok Malla (McGill University, Montreal, Kanada) je povedal, da moramo pri razmišljanju o želenem izidu pri bolnikih upoštevati tisto, kar bi želeli doseči zase. To bi vključevalo dobro funkcioniranje v službi ali šoli, vključenost v družbo in odsotnost predsodkov, neodvisnost, fizično, psihološko in duhovno dobro počutje ter dosledno samozavedanje.
Pri razmišljanju o želenem izidu pri bolnikih moramo upoštevati tisto, kar bi želeli doseči zase
Nedobrodošlo dejstvo je, da čeprav se okrog 80 % bolnikov odziva na zdravljenje, polovica pa jih ima remisije pozitivnih in negativnih simptomov, dobro funkcionalno okrevanje (kot je opisano zgoraj) doseže zgolj 10 do 25 % bolnikov.
Remisija je zelo predvidljiva po dveh letih, ko imajo bolniki brez remisije le malo ali nič možnosti za občutno izboljšanje simptomov. Čeprav je remisija potrebna za doseganje dobrega funkcioniranja, pa sama po sebi ne zadošča.
Presenetljiva ugotovitev, ki povezuje volumen hipokampusa z remisijo, se je ponovila
Zdi se, da na dober izid vpliva več dejavnikov, ki so obstajali pred nastopom bolezni. Med njimi so kognitivne sposobnosti, pri katerih igra pomembno vlogo dober verbalni spomin, prilagoditev pred boleznijo in večji volumen sive možganovine.
V študiji, kjer so primerjali bolnike s prvo epizodo z zdravimi kontrolnimi osebami, so manjši hipokampus povezali z odsotnostjo remisije po šestih mesecih zdravljenja. Ta pomembna ugotovitev, ki povezuje izid z anatomijo, se je ponovila.
Obstajajo pa tudi številni dejavniki, na katere lahko vplivamo. Spremenljivi dejavniki, ki govorijo v prid dobremu funkcionalnemu izidu, vključujejo krajše trajanje nezdravljene psihoze, sodelovanje pri zdravljenju in izogibanje zlorabi snovi.
Zelo pomembno je tudi zgodnje zdravljenje. Kombinacija zdravljenja z zdravili (vključno z zdravili za injiciranje z dolgotrajnim delovanjem) in nepopustljivega vodenja primerov, kognitivne vedenjske terapije, družinskega psihološkega izobraževanja in pomoči pri zaposlitvi lahko izboljša možnost, da bo bolnik dosegel remisijo, vztrajal pri zdravljenju in dosegel dobre funkcionalne izide.
Sedaj se zdi, da je mogoče dosežene koristi v dveh letih zgodnjega specialističnega zdravljenja ohraniti pet let kljub manj intenzivni nadaljnji podpori.
Nekaterih napovednih dejavnikov ne moremo spremeniti. Nekateri drugi, kot je dostopnost zgodnjega specialističnega zdravljenja, pa so pod našim nadzorom
Morda lahko tudi vplivamo na vsaj en na videz manj spremenljiv dejavnik, saj obstajajo dokazi, da se lahko volumen sive možganovine hipokampusa poveča med zdravljenjem z atipičnimi antipsihotiki.
Robin Emsley (Stellenbosch University, Cape Town, Južna Afrika) se je strinjal, da je preprečevanje ponovitev ključno za doseganje optimalnih rezultatov.
Kadar bolniki prejemajo predpisano zdravljenje, jim gre dobro. Stopnja relapsov pa je visoka, če zdravljenje prekinejo, ko pogosto nimajo nobenih opozorilnih znakov bližajočega se relapsa. Trenutno nimamo nobenih zanesljivih sredstev, na podlagi katerih bi napovedali, kateri bolniki niso ogroženi.
Vemo pa, da ima vsaka epizoda relapsa škodljive psihosocialne posledice. Prospektivna študija profesorja Emsleya in njegovih sodelavcev kaže, da so relapsi kritični pri razvoju bolezni, ki se ne odziva na zdravljenje. V primerjavi z bolniki s prvo epizodo obstaja pri tistih s prvim relapsom že precej manjša verjetnost odziva na zdravljenje.
Prav tako je verjetno, da ima relaps škodljive biološke posledice.
Prizadevanja za doseganje optimalnega izida morajo biti osredotočena na aktivno fazo bolezni, v kateri se funkcioniranje hitro poslabšuje z vsako epizodo bolezni. Temu obdobju običajno sledi kronična faza, ko je bolezen relativno stabilna z dokaj visoko stopnjo funkcioniranja.
Ko je bolezen najbolj agresivna, morajo bolniki imeti največjo možnost učinkovitega zdravljenja. To pomeni, da morajo biti sredstva z dolgotrajnim delovanjem naša prva in ne zadnja izbira. »Ne smemo se vprašati, kdo je primeren za zdravila za injiciranje z dolgotrajnim delovanjem, temveč kdo ne bi bil primeren za takšna zdravila,« ugotavlja profesor Emsley.
Ozdravitev pomeni ublažitev simptomov, a tudi družbeno vključenost in dosledno samozavedanje
Robin Emsley je predstavil tudi presenetljiv dokaz, da je odsotnost uvida, ki je daleč od zgolj psihološkega obrambnega mehanizma, povezana z dokazljivimi anomalijami možganske funkcije in zgradbe.
Pri bolnikih s prvo epizodo je slabši uvid napovedovala nižja frakcionalna anizotropija traktov bele možganovine, povezana s sredinskimi strukturami skorje. Ko so 92 bolnikov s prvo epizodo primerjali z ustreznimi kontrolnimi osebami, so imeli tisti s psihozo manj debel frontalni korteks na območjih, ki sodelujejo pri samonadzoru.
Pomanjkanje uvida je povezano z nepovezljivostjo traktov bele možganovine
Nemec Stephan Heres s Tehnične univerze v Münchnu je podkrepil zgornje trditve in poudaril, da ima lahko večja zavezanost obstoječim snovem najmanj toliko koristi kot razvoj novih snovi.
Ob citiranju podatkov iz dela Weiden at al je prikazal, da sta se 6-odstotna stopnja relapsov in hospitalizacije, opaženi pri bolnikih, ki so stalno jemali zdravila, povišali na 22 % pri tistih, ki zdravil niso jemali več kot 30 dni v letu.
Profesor Heres je dejal, da zdravila za injiciranje z dolgotrajnim delovanjem zmanjšajo breme za bolnika glede upoštevanja navodil in pomagajo zagotoviti izvajanje zdravljenja. Zrcalne študije kažejo zmanjšano tveganje za hospitalizacijo v primerjavi s peroralnimi antipsihotiki. Poudaril je, da bolniki ne bi smeli doživeti relapsa, da bi jih nato obravnavali kot primerne za zdravljenje z zdravili z dolgotrajnim delovanjem. Zaključil je, da je vsak relaps relaps preveč.
Izboljšano funkcioniranje, kakovost življenja in negativni simptomi so pomembni dolgoročni cilji zdravljenja, najnovejši podatki pa pri doseganju teh izidov kažejo nastajajoče razlike v učinkovitosti med antipsihotiki.
Poročilo se nanaša na satelitski simpozij pod sponzorstvom družb Otsuka in Lundbeck, ki je potekal med zasedanjem Evropskega kolidža za nevrofarmakologijo (ECNP) leta 2017.