Nezadovoljene potrebe v zdravljenju shizofrenije – stalni izziv

Shizofrenija je resna, kronična in ponavljajoča se psihiatrična motnja ali bolezen, ki vpliva na celotno funkcioniranje obolele osebe in jo onemogoča na vseh življenjskih področjih. Prevalenca shizofrenije je okrog en odstotek, 10 odstotkov bolnikov pa življenje konča s samomorom. ⁽¹⁾ Pričakovana življenjska doba shizofrenih bolnikov je za približno 15 let krajša od povprečja v splošni populaciji. ⁽²⁾ Vzroki za to so samomor in številni zapleti psihotične bolezni, ki se kažejo na psihičnem, telesnem in socialnem področju.

Shizofrenija je povezana s komorbidnimi psihičnimi in telesnimi boleznimi ter pogosto tudi z neurejenimi življenjskimi okoliščinami, v katerih ti bolniki živijo.⁽¹⁾

Na razpolago so jim številna antipsihotična zdravila, ki se med seboj razlikujejo po učinkovitosti, neželenih učinkih in načinu odmerjanja. Kljub temu se postavljajo zahteve po njihovi še večji učinkovitosti. Zdravljenje je treba začeti čim prej, ker se s tem zmanjša nevarnost razvoja kronične, proti terapiji rezistentne oblike shizofrenije, do katere pride pri približno 30 odstotkih bolnikov.⁽³⁾

Klasični antipsihotiki lahko poslabšajo nekatere simptome shizofrenije

Shizofrenija se kaže s številnimi simptomi – pozitivnimi, negativnimi, afektivnimi, kognitivnimi in vedenjskimi.⁽¹⁾

Farmakoterapija shizofrenije ostaja še vedno veliki izziv za raziskovalce in klinike, saj so zdravila, ki jih trenutno imamo na razpolago, suboptimalna. Glavni cilji zdravljenja shizofrenije so funkcionalna rehabilitacija, odprava pozitivne in vse druge psihopatološke simptomatike, preprečevanje njenega relapsa in ustrezno sodelovanje bolnika pri zdravljenju.⁽⁴⁾ Pozitivna in vedenjska simptomatika se precej učinkovito obravnavata s klasičnimi antipsihotiki. Imajo pa ti precej neugodne neželene učinke, kot so ekstrapiramidna simptomatika (EPS), tardivna diskinezija (TD), akatizija, sedacija, endokrine motnje (hiperprolaktinemija) in drugo. Ob tem nimajo pomembnejšega terapevtskega učinka na negativno, kognitivno in afektivno simptomatiko shizofrenije ali jo lahko celo poslabšajo.⁽⁵⁾

Nezadovoljene potrebe pri antipsihotikih

Atipični antipsihotiki učinkujejo na vse skupine simptomov shizofrenije – tudi negativne, kognitivne in afektivne. Negativni simptomi z anhedonijo, asocialnostjo, čustveno otopelostjo, hipobulijo, apatijo, alogijo, nezmožnostjo vzdrževanja ustrezne higiene, nezainteresiranostjo pomembno omejujejo bolnika v vsakodnevnem življenju in lahko bolj vplivajo na njegovo nefunkcionalnost kot pozitivni simptomi.⁽⁶⁾ Kognitivni simptomi psihotične bolezni so terapevtsko še bolj nedostopni in se kažejo z nezmožnostjo sprejemanja novih informacij, njihovo neustrezno obdelavo, nezmožnostjo ločevanja bistvenega od nebistvenega, nemotiviranostjo, nezmožnostjo reševanja problemov, nezmožnostjo načrtovanja, nepozornostjo, dekoncentriranostjo, neuvidevnostjo ...

Zato so ti bolniki neučinkoviti na vseh področjih socialnega funkcioniranja, v profesionalnem življenju in procesu izobraževanja.

To pospeši razvoj komorbidnih motenj ali bolezni, predvsem pa odvisnosti od različnih psihoaktivnih substanc, razvoj osebnostnih motenj, anksioznih in depresivnih motenj ter številnih kroničnih telesnih bolezni, ki pomembno prispevajo k skrajšanju pričakovane življenjske dobe. S svojim načinom učinkovanja atipični antipsihotiki vplivajo na negativno in kognitivno simptomatiko, toda manj, kot smo pričakovali. Idealni antipsihotik bi moral odpraviti vso psihotično simptomatiko, preprečiti relaps psihoze, razvoj terapevtsko rezistentne oblike bolezni in bi moral imeti minimalne neželene učinke.⁽⁷⁾

Najbolj izstopajoče nezadovoljene potrebe pri antipsihotikih so:

• popoln umik vse simptomatike in povrnitev na predbolezensko raven funkcioniranja,
• minimalno število neželenih učinkov (idealni antipsihotik ne bi smel vplivati na telesno težo, povzročati debelosti in s tem sprožiti razvoja metabolnega sindroma, podaljševati intervala QTc in povzročati srčno-žilnih bolezni, ne bi smel povzročiti sedacije ali aktivacije),⁽⁸⁾
• varnost in prenosljivost,
• dostopnost,
• sprejemanje zdravila pri bolniku in s tem ustrezno sodelovanje,
• enostavno odmerjanje.

Delovanje novih antipsihotikov precej kompleksnejše

Z izboljšanim učinkovanjem antipsihotikov vplivamo na izboljšano funkcioniranje na socialnem in ekonomskem področju ter s tem na samostojnost bolnika.⁽⁹⁾ Sodobni antipsihotiki precej učinkovito preprečujejo relaps psihoze ob ustreznem bolnikovem sodelovanju v zdravljenju oziroma rednem jemanju zdravil. Z večjo učinkovitostjo na področju kognitivne in negativne simptomatike ter minimalnim številom neželenih učinkov bi se dodatno izboljšalo sodelovanje bolnika v zdravljenju. Učinkovitost antipsihotikov pomeni ustrezen klinični učinek ter varnost in prenosljivost. Vsak nov antipsihotik je lahko pomemben korak naprej v zdravljenju shizofrenije.

Vsak nov antipsihotik je lahko pomemben korak naprej v zdravljenju shizofrenije.

Medtem ko klasični antipsihotiki dosežejo klinični učinek le z antagonističnim učinkovanjem na dopaminergične nevroreceptorje D2, je delovanje novih antipsihotikov precej kompleksnejše in je povezano za novimi dognanji o vzrokih shizofrenije. Nova zdravila vplivajo na vse sisteme, ki so povezani s simptomatiko psihotične bolezni, saj je razvoj novih antipsihotikov usmerjen na agonistično učinkovanje na serotoninergične nevroreceptorje 5-HT1A, antagonistično na nevroreceptorje 5-HT2A, 5HT2C, 5-HT6, 5-HT7, antagonistično in/ali agonistično na nevroreceptorje D1, D2 in D3, antagonistično na nevroreceptorje NMDA, agonistično na nikotinske nevroreceptorje alfa-7, agonistično na muskarinske nevroreceptorje, agonistično na nevroreceptorje GABA-A, antagonistično na kanabinoidne nevroreceptorje ...^{(10, 11)}

Patofiziologija shizofrenije še ni dovolj raziskana, toda s tem kompleksnim in ciljanim načinom učinkovanja vplivamo na številne simptome psihoze, ki so pomembni za celotno funkcioniranje bolnika. Na sodelovanje bolnika v procesu zdravljenja in s tem posredno na neučinkovitost terapije pa zlasti vplivajo neželeni učinki. Večina bolnikov (86,19 %) navaja vsaj en neželen učinek, povezan z antipsihotično terapijo, kar vpliva na njihovo sodelovanje v zdravljenju.⁽¹²⁾ Nekateri od sodobnih antipsihotikov povzročajo precej povečan apetit, s tem povezano povečano telesno težo in razvoj metabolnega sindroma. Vplivajo na srčno-žilni sistem in povzročajo endokrinološke disfunkcije (hiperprolaktinemija).⁽¹³⁾ Drugi pa povzročajo izrazitejšo sedacijo in s tem poslabšajo socialno in siceršnje funkcioniranje ter prav tako slabše sodelovanje v procesu zdravljenja.^{(8, 14)} Imajo pa bistveno manj nevroloških zapletov, kot so EPS, TD in akatizija.

Treba je upoštevati, da se tudi med seboj sorodni antipsihotiki razlikujejo po načinu učinkovanja.

Treba je upoštevati, da se tudi med seboj sorodni antipsihotiki razlikujejo po načinu učinkovanja. Tako različno učinkujejo na psihotično simptomatiko, ki je pogosto rezistentna proti terapiji. Denimo nekateri imajo večjo afiniteto do receptorjev 5-HT1A, 5-HT2A in noradrenergičnih α1B kot do nevroreceptorje D2 v primerjavi z drugimi antipishotiki, pri katerih je to ravno obratno. S tem je manjša možnost pojava akatizije in EPS.⁽¹⁵⁾ 

Skratka, največji izzivi in nezadovoljene potrebe v zdravljenju shizofrenije so odprava vse psihotične simptomatike, minimalni neželeni učinki, sodelovanje v procesu zdravljenja in preprečitev relapsa psihoze, kar se z novimi generacijami antipsihotikov postopno dodatno izboljšuje.⁽¹⁶⁾