Izberi kanal
Preverite druge Progress in Mind vsebinske kanale
Progress in Mind
Huda depresivna motnja (MDD) za družbo pomeni velike stroške in predvideva se, da bo do leta 2030 vodilni vzrok invalidnosti.1 Takojšnje prepoznavanje in zgodnji začetek zdravljenja depresije sta pomembna, da se izognemo poslabšanju klinične slike. Odsotnost zgodnjega izboljšanja pri MDD je lahko napoved za nedoseganje odziva ali remisijo.
Podaljšano trajanje depresije ima negativen vpliv na izide pri bolniku: dolga obdobja depresije so povezana z zmanjšano verjetnostjo okrevanja, večjo soobolevnostjo, večjim tveganjem za ponovitev in slabšim funkcioniranjem,2-6 je dejala redna profesorica Diane McIntosh, University of British Columbia, Vancouver, Kanada na satelitskem simpoziju na WFSBP v Vancouvru, ki sta ga sponzorirala H. Lundbeck A/S in Otsuka Pharmaceuticals.
Številni bolniki prejemajo neustrezno zdravljenje dlje, kot je priporočeno, kar lahko vodi do frustracij in škoduje odnosu med zdravnikom in bolnikom.7,8
Številni bolniki prejemajo neustrezno zdravljenje dlje, kot je priporočeno, kar lahko vodi do frustracij in škoduje odnosu med zdravnikom in bolnikom.
Profesor McIntosh je poudarila rezultate ankete med bolniki, ki so pokazali, da frustracije bolnikov zaradi zdravil v prvi vrsti povzročajo pomanjkanje učinkovitosti in neželeni učinki, ki lahko vodijo do tega, da se začne bolnik spraševati o smiselnosti režima zdravljenja, ponudniku zdravstvene oskrbe in končno vpliva na upoštevanje navodil glede zdravljenja.9
Dokazi kažejo, da kadar so pacienti vključeni v soodločanje o terapiji, so odločitve, zdravje in zdravstveni izidi boljši, viri pa bolj učinkovito razporejeni. Skupen proces sprejemanja odločitev lahko vključuje dvofazno razpravo: najprej se razpravlja o preferencah (izbire in razpoložljive možnosti), nato, v fazi sprejemanja odločitve, pa odločitev sprejmeta skupaj bolnik in zdravnik.10
Redni profesor Zahinoor Ismail, University of Calgary, Alberta, Kanada je predstavil podatke, ki kažejo, da se cilji zdravljenja pri MDD spreminjajo po fazah bolezni.11-13 Bolniki svoje zdravljenje pogosto ocenjujejo z vidika ciljev, ki so pomembni zanje osebno. Nanašajo se lahko na družbeno in družinsko življenje, fizično zdravje, status zaposlitve ali bivanjske pogoje.14
Nedoseganje ustreznega odziva ali remisije je pogosto kljub dovolj razpoložljivim antidepresivom različnih razredov.
Kljub izboljšanjem na področju varnosti in tolerance se skupne stopnje odzivov na zdravljenja z antidepresivi v zadnjih treh desetletjih niso izboljšale in številni bolniki ne dosegajo ustreznega odziva ali remisije kljub dovolj razpoložljivim antidepresivom različnih razredov.15,16 Še več, simptomi, ki slabijo normalno delovanje, kot so utrujenost, motnje spanja/budnosti in kognitivna disfunkcija, lahko vztrajajo tudi, ko je bolnik v remisiji ali okreva17, bolnikom z neustreznim odzivom na zdravljenje pa močno poslabšajo družbeno funkcioniranje. Profesor Ismail je svoj govor zaključil s tem, da pri MDD še vedno obstaja potreba po dodatnih zdravljenjih.18
Profesor McIntosh je ponudil pregled obstoječih in nastajajočih terapij, ki naslavljajo neustrezen odziv na antidepresive v imenu profesorja Leslieja Citrome, New York Medical College, Valhalla, New York, ZDA.
Nevrobiološki substrati depresije presegajo monoaminergične sisteme, ki so bili do danes glavne tarče zdravil proti depresiji. Vztrajni ali rezidualni simptomi so pri bolnikih z MDD pogosti kljub remisijam in povečujejo tveganje za samomor in ponovitev ter imajo neželene učinke na psihosocialno in poklicno funkcioniranje.19-21
Glutamatergična zdravila kažejo dobre obete za zdravljenje MDD, saj se učinek teh antidepresivov začne kazati hitro. Enantiomera antagonistov receptorjev NMDA v formulaciji pršila za nos, ki se daje v zdravstvenem okolju, je prva odobrena monoaminergična terapija, indicirana za zdravljenje depresije, rezistentne na zdravljenje.
Način delovanja antagonistov receptorjev NMDA lahko vključuje tudi opioidni sistem. A opioidi, npr. s kombinacijo delnega agonizma na μ-opioidnih receptorjih in antagonizma na ĸ- opioidnih receptorjih z μ-opioidnim antagonizmom, so bili raziskovani tudi pri zdravljenju MDD, vendar učinkovitost do sedaj ni dokazana. Enako velja za modulator receptorja NMDA, ki deluje kot delni agonist glicina, ki mu nedavno ni uspelo preiti tretje faze poskusov.
Prav tako se raziskujejo GABAergična zdravila; eden izmed njih, infuzijski produkt z lastnostmi pozitivnega alosteričnega modulatorja receptorja GABA-A, je bil odobren za poporodno depresijo.
Trenutno so edini oralni adjunktivni agenti, odobreni za zdravljenje MDD, iz razreda atipičnih antipsihotičnih zdravil z antagonističnim ali delnim antagonističnim delovanjem na dopaminergične D2 receptorje.
Profesor McIntosh je v zaključku dejala, da so trenutno edini oralni adjunktivni agenti, odobreni za zdravljenje MDD, iz razreda atipičnih antipsihotičnih zdravil z antagonističnim ali delnim antagonističnim delovanjem na dopaminergične D2 receptorje.
To mnenje je podprl Gustavo Alva, ATP Clinical Research, Costa Mesa, California, ZDA. Poleg razprave o podatkih iz razvojnih programov o npr. enantiomerih antagonistov receptorja NMDA in receptorja GABA-A PAM, je profesor Alva predstavil podatke iz kliničnih raziskav o kratkoročni in dolgoročni varnosti in učinkovitosti delnih agonistov pridruženih D2 receptorjev ter osvetlil njihovo mesto v zdravljenju MDD.
Satelitski simpozij sta sponzorirala H. Lundbeck A/S in Otsuka Pharmaceutical Development in Commercialization, Inc.
Our correspondent’s highlights from the symposium are meant as a fair representation of the scientific content presented. The views and opinions expressed on this page do not necessarily reflect those of Otsuka and Lundbeck.
Najbolj zanimivi poudarki s simpozija, ki so jih izbrali naši dopisniki, so zasnovani kot nepristranska predstavitev predstavljenih znanstvenih vsebin. Mnenja in pogledi na tej strani ne odražajo nujno mnenj in stališč podjetij Otsuka in Lundbeck.