Izberi kanal
Preverite druge Progress in Mind vsebinske kanale
Progress in Mind
Depresivne motnje so »najpomembnejši vzrok invalidnosti na svetu«, kot je bilo zapisano v naslovu srečanja. Depresija je pogosto, kronično in ponavljajoče se stanje in se, za razliko od številnih kroničnih somatskih bolezni, pričenja v zgodnjem življenjskem obdobju. Zato se bolniki dolga leta življenja srečujejo z njenimi škodljivimi posledicami.1 Profesorica Brenda Penninx, Amsterdam University Medical Center, Nizozemska, je poudarila preslabo učinkovito ali napačno zdravljenje in odsotnost strategij vzdrževalnega zdravljenja, ki prispevajo k bremenu bolezni.
Profesorica Penninx je pripravila dobro predstavitev podtipov depresije – bolj natančno »tipične« in »atipične« oblike– ki se kljub podobni resnosti lahko ločijo po simptomatologiji, demografiji, predhodnih življenjskih izkušnjah, poteku bolezni, osnovni patofiziologiji in genetiki. Če je potrjena, ta razlika jasno vpliva na zdravljenje.
Medtem ko se tipična depresija pogosto kaže z zmanjšanim apetitom in izgubo telesne teže ter nespečnostjo, so nasprotni simptomi značilni za atipično depresijo, pravi profesorica Penninx.2
Kajenje in negativni življenjski dogodki so povezani s tipično depresijo, bolniki z atipično depresijo pa so pogosteje ženske z zgodnejšim začetkom bolezni kot njihovi tipični kolegi. Pri tipični depresiji je prisotna vztrajna tesnoba, bolniki z atipično obliko pa izkazujejo vztrajno slab metabolni profil.
Potrebno je ugotoviti, katere strategije so učinkovite pri posamičnih bolnikih
Kar zadeva patofiziologijo, hiperaktivnost osi HPA (denimo, evidentno povišane ravni kortizola) najdemo pri bolnikih s tipično depresijo. Pri bolnikih z atipičnimi oblikami se kažejo značilnosti imunsko-vnetnega odgovora, metabolne disregulacije in leptinske rezistence.
Tipični bolniki imajo pogosteje prisotne genske markerje, ki se prekrivajo s tistimi pri shizofreniji, medtem ko geni atipičnih bolnikov kažejo na metabolno disregulacijo.
Za tipične bolnike so tipične izbire za zdravljenje antidepresivi in/ali kognitivna terapija, medtem ko bodo pri atipičnih bolnikih z depresijo morda potrebne druge intervence, vključno s spremembami življenjskega sloga.
Profesorica Penninx je poudarila, da smo šele na začetku velikega multidisciplinarnega raziskovanja, ki je potrebno za razumevanje podtipov. Prisotnost ali odsotnost imuno-presnovnih značilnosti je samo ena od številnih možnih sredstev za razlikovanje med skupinami bolnikov.
Zmanjševanje bremena bolezni
Obseg naloge je orisan v nizozemski študiji o depresiji in tesnobi, ki je vir spodaj predstavljenih ugotovitev. Več kot 200 raziskovalcev je 13 let sodelovalo pri spremljanju naturalistične kohorte več kot 3000 ljudi (bolniki in kontrolna skupina).
Zdravimo epizode, vendar imamo tudi dolgoročno strategijo za preprečevanje ponovitev
Takšna prizadevanja so zagotovo vredna truda, ker obstaja vedno večje soglasje, da je heterogenost pri depresiji glavni razlog, da so naša terapevtska prizadevanja manj uspešna, kot bi si želeli.
Temo heterogenosti je uvedel Sidney Kennedy, University of Toronto, Kanada, ki je potrdil, da obstaja 227 različnih kombinacij simptomov, od katerega bi vsak lahko vodil do diagnoze hude depresije.
Heterogenost pri depresiji je glavni razlog, da so naša terapevtska prizadevanja manj uspešna, kot bi si želeli
Bolje nam gre pri oskrbi, ki temelji na merjenju
Kennedy trdi, da naši diagnostični sistemi in naša izbira zdravljenja niso povezani. Prihodnost je sistem, v katerem bodo glavno vlogo igrali biološki in slikovni markerji. Ampak celo s trenutnim razumevanjem nam lahko gre bolje in bi nam moralo iti bolje.
Oskrba, ki vključuje ponavljajoče se merjenje z instrumenti, kot je vprašalnik o zdravju bolnika (PHQ-9), pomaga pri tem, da bo manj ljudi še naprej prejemalo odmerke zdravil, ki niso optimalni. Prav tako lahko bolje izkoristimo algoritme, ki izbirajo zdravljenje na podlagi neželenih učinkov, ki so našim bolnikom najbolj pomembni, je povedal avtor.