Ali so antipsihotiki potrebni za dolgoročno zdravljenje shizofrenije?

Če je vzdrževalno zdravljenje prekinjeno, je stopnja ponovitve visoka

Stopnja ponovitve je nizka, ko se bolniki odzovejo in stabilizirajo, vendar znaša kar 97 % v 36 mesecih po prekinitvi zdravljenja.

Robin Emsley (univerza Stellenbosch, Cape Town, Južna Afrika) je predstavil potrebo po stalnem antipsihotičnem vzdrževalnem zdravljenju shizofrenije, pri čemer se je osredotočil na posledice prenehanja zdravljenja po njegovi uvedbi.

Stopnja ponovitve bolezni je nizka, ko se bolniki odzovejo in stabilizirajo², vendar znaša kar 97 % v 36 mesecih po prekinitvi zdravljenja.³ Ena raziskava je imela 18-mesečno stopnjo ponovitve bolezni 43 %, vendar zdravljenja ni bilo mogoče prekiniti v 50 % primerov⁴. Ponovitve se pogosto pojavijo kmalu po prekinitvi zdravljenja⁵, daljše trajanje zdravljenja pa ne zmanjša tveganja za ponovitev bolezni.^3,6 Ni zanesljivih zgodnjih opozorilnih znakov bližajoče se ponovitve.⁶

Posledice ponovitve bolezni so lahko hude, vključno s psihološkimi in biološkimi učinki. Ponavljajoči se primeri ponovitve bolezni lahko privedejo do odpornosti zdravljenja, pri čemer zdravljenje ni učinkovito pri enem od šestih odpuščenih bolnikov s prvo epizodo po drugi epizodi.⁷

Nekatere študije kažejo, da lahko bolniki ostanejo brez simptomov brez zdravil zaradi dvofazne narave shizofrenije. Antipsihotiki so pomembni v aktivni fazi poslabšanja z več možnosti za odvajanje od zdravila v kronični plato fazi.

Prof. Emsley je zaključil, da odločitev med tveganjem in koristjo poteka med visokim tveganjem za ponovitev in s tem povezanimi posledicami, če se antipsihotiki prenehajo jemati, v primerjavi s prenašanjem zdravila in varnostnimi pomisleki dolgotrajnega zdravljenja. Zagovarjal je nadaljevanje antipsihotične vzdrževalne terapije z najnižjim učinkovitim odmerkom.

Posledice ponovitve so lahko hude, vključno s psihološkimi in biološkimi učinki

Dolgotrajno zdravljenje ni potrebno za vse

Robin Murray (King's College, London) je zavzel nasprotno stališče, da antipsihotiki niso potrebni za dolgotrajno profilaktično zdravljenje vseh bolnikov s shizofrenijo.

Čeprav so antipsihotiki pomembni v akutni fazi, je dolgotrajna profilaksa manj jasna. Bolniki se nočejo dolgotrajno zdraviti, kadar se počutijo dobro, zlasti če so obremenjeni s stranskimi učinki, vključno z debelostjo.

Prof. Murray je predlagal, da bi lahko petina bolnikov prenehala jemati antipsihotike po prvi epizodi in več bolnikov bi lahko zmanjšalo odmerke. V desetletni nadaljevalni študiji⁸ 19 % oseb s shizofrenijo ni imelo psihotičnih simptomov in niso prejemali antipsihotikov. V drugi študiji so bili rezultati po 18 mesecih boljši v nadaljevalni skupini, toda po sedmih letih so tisti, ki so bili v skupini za zmanjšanje/prenehanje jemanja zdravil, delovali bolje.⁴ 

Prof. Murray je zaključil, da antipsihotikov ne smemo opustiti, ampak z dolgotrajnim zdravljenjem uporabiti najmanjši možni odmerek za najkrajši možni čas, katerega cilj je prenehanje pri nekaterih bolnikih.

Prihodnost

Kadar bolniki začnejo prekinjati zdravljenje, je vloga psihiatra, da podpira njihovo odločanje.

Na splošno je bilo več soglasja kot nesoglasja, oba klinična zdravnika pa sta priznala prednosti in slabosti profilaktičnega zdravljenja ter predlagala zmanjšanje odmerka. Poudarila sta potrebo po raziskavah, da bi ugotovili, kateri bolniki lahko prenehajo jemati zdravila, kdaj in kako. Pogosto začne bolnik prekinjati zdravljenje in vloga psihiatra je, da z najboljšimi razpoložljivimi dokazi podpre njihovo odločanje.